Intervju

Naša občina je bogatejša še za eno kulturno društvo, katerega glavni namen je glasbeno ustvarjanje. Natančneje smo o tem povprašali predsednika tega trenutno najmlajšega društva Zdravka Pattya.

V občini imamo že dve glasbeni društvi, Godba na pihala in Dežurni krivci. Vi ste torej tretje društvo, ki se bo ukvarjalo z glasbo. S kakšnim namenom ste ustanovili društvo oz. s kakšno glasbo se boste ukvarjali?

Res je, imamo dve kvalitetni in uspešni društvi, vendar smo se po tehtnem razmisleku odločili, da glede na zvrst glasbe, ki jo bomo izvajali, težko najdemo mesto znotraj obstoječih društev. V začetku smo imeli idejo za združenje z ljudskimi pevkami, ampak tudi to ne bi bila ustrezna rešitev, saj bomo poleg ljudskih pesmi izvajali tudi druge skladbe, ki so izven tega okvirja, od irske folk glasbe, preko country in bluegrassa, do dalmatinske in starogradske glasbe. K temu nas je spodbudilo dejstvo, da so v času med vojnama in tudi še pozneje delovala na področju naše občine številna tamburaška društva, o čemer poleg ostalega pričajo tudi stare tamburice na marsikaterem podstrešju. V želji, da bi nadaljevali s to tradicijo, smo prišli na idejo, da bi glede na lepe možnosti, ki jih nudi okolje, to zvrst glasbenega ustvarjanja znova obudili.

Na čigavo pobudo se je cela stvar začela odvijati?

Pred približno štirimi leti me je povabilo k sodelovanju Tamburaško društvo KUD Ivan Kaučič Ljutomer, kjer sem v začetku igral prvi brač, potem pa bugarijo. V kratkem času smo dosegli lepo prepoznavnost, še posebej s koncerti z dalmatinsko klapo More, ki jih bomo v kratkem imeli priložnost slišati in videti tudi pri nas v KUS Sv. Jurij ob Ščavnici. Preko pogovora z domačini sem ugotovil, da jim je ta glasba všeč, saj jih je kar nekaj kazalo zanimanje in pripravljenost za sodelovanje v podobni zasedbi, v primeru, da bi se kaj takega ustanovilo tudi pri nas. To me je spodbudilo k temu, da sem aktivno začel iskati morebitne člane, obenem pa tudi iskati in kupovati ustrezne instrumente.

Torej, kakšen je začetek, koliko ljudi vam je uspelo najti?

Kot vsak začetek, tudi ta ni bil lahek, saj se je iz prvotno navdušenih, število resnih kandidatov zmanjšalo na tri ljudi, ostali so našli sto izgovorov: pomanjkanje časa, nepoznavanje not, nosečnost, vnuki…, kdo ve, morda pa se priključimo kasneje, je bilo povedano. Kljub temu nisem vrgel puške v koruzo, zato sem novembra lani zainteresiranim poslal vabilo na ustanovni sestanek v baru Teksas, kjer smo se znašli štirje: Daniella Kosi, Irena Skotnik, Milan Klemenčič in jaz.

Imate zanimivo ime, je za tem kakšna zgodba?

Drži. Na ustanovnem sestanku smo ugotovili, da nas je za tamburaško ekipo zaenkrat premalo, zato smo si določili vloge na instrumentih za malo zasedbo. Ob pogovoru kaj kdo obvlada oz. bi želel igrati, je seveda padla tudi beseda o imenu skupine. Padali so različni predlogi in sredi burne debate, se je pravi čas pojavila Daniella z litrom v roki, da bi nas ohladila. Ob nalivanju škropca, je malo polila in ob tem v opravičilo izjavila: »Ups, tak je to, malo polek, malo mimo!« In tako je na mizi bilo ime naše skupine, ki nam je bilo takoj všeč. Malo je dolgo, je pa domače – prleško in zelo življenjsko.

Od tega prvega srečanja je preteklo nekaj časa, kakšno je trenutno stanje?

Z vajami smo pričeli takoj, torej v decembru 2017. Milan je pristal na basu, Irena na mandolini, jaz pa sem moral prijeti za kitaro, ker je tudi Danielli zmanjkalo časa.

Vadili smo enkrat pri enem, drugič pri drugem doma, sedaj, ko smo uspeli urediti vse formalnosti in registrirati društvo, pa koristimo prostore ZKD pisarne v KUS-u, katero nam je prijazno dal na razpolago predsednik ZKD Boštjan Petučnik, za kar se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. Po začetnem krču se je sedaj situacija začela obračati na bolje, saj so se nam pridružili novi člani in če bo šlo tako naprej, nam morda še letos uspe poleg male skupine sestaviti tudi večjo tamburaško zasedbo. Ob tej priliki izkoriščam priložnost in vabim vse zainteresirane, ki doslej o tem še niso ničesar slišali, da se nam pridružijo pri sestavi tamburaškega orkestra. Še posebej so vabljeni tisti, ki poznajo note ali že igrajo kakšen instrument, ni pa to pogoj, saj bomo v okviru društva izvajali tudi individualno učenje tamburaških instrumentov. Važna je volja in talent.

Intervjuvala in zapisala Klavdija Bec.